Modra

Si se kdaj poskusil raziskovati? Gledati svojo jezo, strah, zamero, zavist? A jo znaš le gledati brez, da boli? ☺

👤 Sprejmi svoje sence
in jih preobrazi
v sonce.

👹 Poišči jezo
in z njo skleni
prijateljsko zavezo.

👻 Ko srečaš strah,
mu prijazno povej,
da sta prijatelja odslej.

❤ Sence so črne,
a z ljubeznijo osvetljene,
se vsaka spreobrne.

☀ Opazuj jih in jih ljubi,
tako se nastaviš soncu,
da te poljubi.

💋 Naj se s poljubom vsrka vate,
dovoli sencam, da so sonce,
ki sije zate.

👤 in ☀, ker je za pristno zadovoljstvo potrebno sprejeti tudi svoje sence.

🧡

Ljudje ne iščemo sreče, še več, sploh je ne potrebujemo. V svojem bistvu iščemo svobodo; tisto svobodo, ki bi nam dovolila spontano doživeti trenutek, kajti to je bistvo tega življenja - popolnoma izkusiti vse, kar se dogaja zdaj. Tako srca ostanejo polna, glave pa prazne. Tako smo izpopolnjeni. 🙏💙
Svoboda nam je že dana, le navznoter se moramo obrniti namesto navzven, da jo zaznamo. Čas razrezati na trenutke in poskušati biti prisotni v vsakem izmed njih; ne z mislimi, temveč s svojimi čuti. Videti, slišati, vohati, tipati ... Biti.⏳🧡
Rodimo se nepopisani. Ko odraščamo, se na nas rišejo vse možne oblike in barve, ki nas izoblikujejo. Za svobodo, po kateri tako hrepenimo, je treba vzeti v roke radirko in brisati črtico na črtico, odstirati tančice, kajti z vsako odstrto tančico smo bližje našemu bistvu, kjer se skriva modrost. 🌫🧹
Bolj bomo odstirali tančice, bolj nas bo prežemala modrost, bolj bomo vedeli, da smo svobodni. Vsi smo modri, čisto vsi imamo modrost; skriva se v praznini, ki jo zaznamo, ko nas ne zmotijo lastne misli in nismo obremenjeni s tem, kaj moramo. 🌌🔗
V tem življenju smo večni učenci in sami opredeljujemo, kaj pomeni biti dober učenec. Sami odločamo, če bomo izvrstni, povprečni ali neuki. Sami zase smo odgovorni. Sami ustvarjamo pogoje za svobodo, h kateri težimo. Sami oblikujemo svoj trenutek. Sami. Vedno vsak sam zase. 🖌🧡

Ena izmed stvari, ki je izjemno pomembna za zadovoljno življenje in se ne poudarja dovolj, je opazovanje samega sebe.
Ljudje sebe v resnici ne poznamo, kajti če bi se poznali, bi se razumeli in ljubili. Samoopazovanje prinese toliko razsvetljujočih trenutkov: sposobnost, da v večini okoliščin v praznini pomislimo, preden se (ne) odzovemo. Odnese hipne izbruhe in gnanje za spektakularnostjo. Prinese zavedanje, da smo polni balasta, pa tudi neobremenjenost s tem, če se ga bomo vsega rešili v tem življenju. Smeti v nas niso pomembno, ko jih znamo nadzorovati.
Samoopazovanje ustvarja zmožnost, da živimo z dušo, da nam je tudi v najbolj 'zastrašujočih' trenutkih kristalno jasno, da je vse v redu. Da lahko vidimo obilje življenja in dobro v vseh ljudeh. Prinaša nam sprejemanje odgovornosti in počasi zasaja notranji mir.
Ne pomeni, da ne čutimo jeze, žalosti ali trpljenja, temveč da znamo z njimi ustrezno ravnati. Povzroča gigantske notranje premike v našo dobrobit.
Veliko ljudi večino časa deluje nezavestno, kar pomeni, da se ne zaveda vseh svojih misli, sprožilcev, ki jim povzročajo bolečine in stiske, vzorcev mišljenja in ravnanj, ki se kopičijo v nas. Ne ukvarjajo se z odgovori na 'zakaje'. No, samoopazovanje to razbija in nas pelje k bistvu. Tja, kjer je prijetno, ker zavestno razumeš.
Skrivnost zadovoljnega življenja je v poznavanju sebe in sveta, namreč ko poznaš, razumeš. Zmeraj. Začeti je najtežje, ker ugotoviš, da še zdaleč nisi v stiku s seboj. V tvojih očeh se začne ostriti Resnica. Ko se začnejo kazati prvi rezultati, ko se zaradi samoopazovanja začneš sprejemati in se bolje odzivati, no, takrat pa si noro hvaležen, da si nadaljeval to pot.
Opazovanje sebe prinese toliko dobrih stvari, naredi te zadovoljnega, zmožnega sprejemati svoje sence in jih preobraziti v sonce. Naredi te modrejšega. Če bi se opazovali že od otroštva, duhovni učitelji ne bi bili potrebni; vsaj ne v tolikšni meri. Predvsem pa bi zadovoljstvo ljudi prineslo tudi zadovoljnejši in bolj ljubeč svet.

Rad opazujem.

Cvetove, odzive, obzorja,
pisavo, poglede in morja;
radost, živali, zelenje,
nebo in veter in veselje;
drevesa, dobroto, tkanino,
ptice, pristnost in praznino;
gubice, ljudi, občutke,
srčnost, dež in trenutke.

Najraje opazujem sebe.

Svojo prijaznost in sočutje
- sem vesolje! -
neskončno ljubezen,
blaženost in svetobolje;
žalost, svetlobo, jezo,
strah, bolečino, življenje,
srd in potrpljenje.

Vse je del življenja.

Sem voda, bog in meso,
razum, energija in snov
- sem, kar hočem -
sebi lasten blagoslov.

-NB-

Ne nosi mi cvetje,
pelji me raje na travnik,
pustiva mu Zemljino zavetje,
prst mu je mehak vzglavnik.

Ne nosi mi cvetje,
ne kradiva mu doma,
pustiva mu doživetje
dežja, sonca, vetroloma.

Ne nosi mi cvetje,
ne posegajva v življenje,
pustiva mu ptičje petje,
najin dom že krasi veselje.

Ne nosi mi cvetje,
ne trgajva zelena telesa,
pustiva mu poletje,
dovolj je ljubezen,
da so v domu čudesa.

Ne nosi mi cvetje,
pustiva naravi živeti,
pelji me na travnik,
tam od daleč
opazujva cvetlice dehteti.

-NB-

Ker je sobota Saturnova ... 🖤

Kar se mora, se mora,
ko živiš svoj Sade Sati,
delaj dobro in se uči,
da uspe ti Karmo sprati.

Iznenada pride mrak,
nato zabobni še grom,
gost postaja zrak,
bijem notranji pogrom.

Zgrabi me za stopala,
zaluča me ob tla,
vzame, za čimer sem se gnala,
da se dotaknem dna.

Obup in beda.
Izguba in zamera.
Nejasnost in zmeda.
Apatija in nevera.

Neizprosno daješ znanja,
Šani, dragi modri učitelj,
ostrovidna deliš spoznanja,
pravičen si buditelj.

Kar se mora, se mora,
ko živiš svoj Sade Sati,
le delaj dobro in se uči,
da uspe ti Karmo sprati.